Še ena objava tik pred zdajci...

Sem mislila spet začet s tem, da ne vem kam gre čas. Da tako hitro mine dan in teden in mesec...v mislih sem imela vsaj 5 objav, ki bi jih dala na blog, pa so šle mimo. No pa se ne mislim ponavljat.

O moji nosečnosti nisem napisala še niti črke. Po eni strani se mi zdi da sem noseča že celo večnost, saj se je umes zgodilo že en kup stvari, po drugi pa mi je minilo kot bi mignil. In bila je res lepa nosečnost. No saj je še. Čudovita. Polna novih občutkov in pričakovanj. In misli. Želja. Ne bom pa zanikala da ni bila tudi prevečkrat polna strahov. Na začetku nosečnosti strahu pred vsakim pregledom, če je z malo pikico vse v redu, potem pa večji ko je bil trebuh, bolj sem se ukvarjala z dvomi o sebi, o tem ali bom sploh znala skrbeti za malo bitjece. Ali sem že dorasla temu? Ali bom vedela kaj naj mu dam za jest, kdaj bo lačen, ga bom znala previt? Včasih me je popadla skoraj panika! Ni me strah samega poroda, še vedno ne. Ampak tega, da bo treba prevzeti odgovornost za novega člana, da bom nekomu dejansko mama, to mi pa še vedno ni samoumevno. Saj se marsikateri dvom razblini ob obisku starševske šole, v katero sva s Tomom pridno hodila od prvega do zadnjega predavanja, pa v pogovorih z mojo mami, pa s kolegicami, katere so že preizkusile materinstvo...pa se še vseeno po glavi podi tisoč uprašanj.
No pa sem spet zašla na tisto temno plat, vse lepo kar je bilo v tem času omenim pa z dvema besedama. Kot sem rekla je nosečnost potekala lepo in brez najmanjših zapletov. Bruhanje, slabost, otekli udi, bolečine v križu, utrujenost...kaj je že to? Niti ena od tipičnih nosečniških tegob me v devetih mesecih ni doletela. Mali je z mano prepotoval kar nekaj kilometrov tja do Splita in nekajkrat obkrožil Slovenijo ter pokukal tja do Udin. Hodil z mano v službo do zadnjega! Zdaj sva uradno na porodniški, ampak seveda ne moreva da nebi bila vsak dan na Polici, še kaj postorila v pisarni, pokomandirala v trgovini in peljala Yorka na sprehod. Aja! In še nečesa sva se udeležila skupaj, oziroma predvsem zaradi njega: tekmovanja za Miss Buši seveda. In prišla v finale! Izmed 120 prijavljenih sva bila med 11 finalistkami. Juhu. Če bi mi kdo rekel da bom kdaj tekmovala za kakršnokoli mis bi se mu verjetno smejala. Ali pa mu skočila v lase. Ne vem. No ampak sedaj je bila prilika in bilo je več kot zabavno. Spoznala sem 10 zanimivih bodočih mamic in pokukala v zakulisje. Sploh ne znam povedat zakulisje česa. Tega pač kar me zadnja leta zelo zanima: stiliranja, priprav, organizacije...tega, česar upam da bom nekoč še kaj pobliže spoznala.

Najprej smo imeli fotografiranje za revijo Obrazi, kjer so nas čisto predelali (profi make up, frizura, styling), saj smo bile vse finalistke predstavljene v reviji. Takole je izgledal končni rezultat:


Teden dni po objavi, 17.10., pa je bila zaključna prireditev na Ljubljanskem gradu. Fensi. Spet "total makeover", ki je minil v odličnem uzdušju, nato pa nastop. Prireditev je vodila simpatična Natalija Verboten. Ampak res simpatična in izredno prijazna, nič osladna. Sprehod skozi dvorano kjer je sedelo cca 200 ljudi. Odgovarjanje na vprašanja žirije. In nato glavni šok! Treba je bilo zapet pesmico. Recimo uspavanko ali pač nekaj kar bi zapele otročku. What?! Še kaj bi človek pričakoval ampak tole...no in padla je hitra odločitev. Če se že moram osmešit pred tolikšno publiko naj bo vsaj zares smešno. In sem zapela. Martinouga lulčka. Sploh ne vem od kje mi je padel na pamet, ampak zadeva je delovala! Ljudje so se nasmejali in sodelovali, namen pa je bil s tem dosežen. In za pogumno odločitev sem prejela kar nekaj pohval in še posebno fotko v Obrazih. Ha!
No med prve tri se nisva uvrstila, smo pa domov kljub temu prinesli lepe, bogate nagrade. Predvsem pa sem bogatejša za eno izkušnjo več, kar šteje največ :)

Dobro vzdušje na odru. Zelo prijateljsko, nič "misicasto" zavistno in tekmovalno.

Žirija.

Zmagovalke.
Nje ni treba posebej predstavljat, me je pa res presenetla. In v živo je še lepša kot na sliki.

Ko je zapela Anja Lekšan Troha, je polna dvorana na Ljubljanskem gradu zapela z njo: Legendarni komad Andreja Šifrerja Martinov lulček je zarisal marsikateri nasmeh na obrazu!
(So zapisali v Obrazih).

Aja, še to. Čez en teden dni imam rok! Kdo bi si mislil ne? Čeprav mi vsi povprek dopovedujejo da je jutri neka taprava luna in da takrat skačejo dojenčki ven ;) Držte pesti in uživajte v razigrani noči čarovnic in zabavnem prižiganju svečk. Jaz se letos teh praznikov ne grem!