V petek, 19.9., smo se po 10-ih letih dobili s sošolci iz osnovne. Že 10 let! Se kar nismo mogli načudit da je res minilo tako hitro, mi pa smo še vedno tako mladi in čisto isti...analiza zunanjosti, partnerskega statusa (trije poročeni, večinoma vezani, nekaj še vedno srečno samskih) in služb je seveda prvo opravilo na takih srečanjih, ampak mislim da nismo pretiravali.
Od 21-ih, ki smo bolj ali manj uspešno prilezli do osmega razreda, nas je k Riglerju prišlo 16. In še celo razredničarka! Zame kot organizatorja, je bila udeležba zelo zadovoljiva, je pa tistim, ki niso prišli, lahko žal, saj smo jih še bolj vlačili po zobeh kot kateregakoli prisotnega ;)
Seveda sem bila vesela vsakega posebej, najbolj pa sošolke Nike, ki že kakšnih sedem let živi v Ljubljani in je, po nabiranju "pomembnih življenjskih izkušenj" (ja tako je sama rekla!) res postala prima punca. Le njen naglas mi nekako ni šel v račun, zato sem na začetku verjetno precej trapasto buljila vanjo...je pa tudi ona poskrbela za najbolj impozanten krohot večera, saj je le nekje slišala da sta se poročila en sošolec in ena sošolka. In ona je mislila da med sabo. Hudo!
Za konec smo še določili bodoče organizatorje, zapisali dogajanje v naš "obletnik" in si obljubili, da se spet srečamo najpozneje v petih letih!
No in ko si še nisem opomogla od vseh vtisov in novic od petka, me je v ponedeljek doletela že prva obletnica poroke! Ob tej mi je bilo pa še manj jasno kot pri osnovnošolski! Ker tako hitro kot je šlo mimo mene to leto, ni šlo še nobeno. In če je res kar pravijo, da je prvo leto zakona najhujše, potem se sploh ne morem pritoževati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar