Obletnice.

Take in drugačne so se mi dogajale v preteklih dneh. No da ne bom pretiravala: otipljivi in vredni tega naziva sta bili dve.
V petek, 19.9., smo se po 10-ih letih dobili s sošolci iz osnovne. Že 10 let! Se kar nismo mogli načudit da je res minilo tako hitro, mi pa smo še vedno tako mladi in čisto isti...analiza zunanjosti, partnerskega statusa (trije poročeni, večinoma vezani, nekaj še vedno srečno samskih) in služb je seveda prvo opravilo na takih srečanjih, ampak mislim da nismo pretiravali.
Od 21-ih, ki smo bolj ali manj uspešno prilezli do osmega razreda, nas je k Riglerju prišlo 16. In še celo razredničarka! Zame kot organizatorja, je bila udeležba zelo zadovoljiva, je pa tistim, ki niso prišli, lahko žal, saj smo jih še bolj vlačili po zobeh kot kateregakoli prisotnega ;)
Seveda sem bila vesela vsakega posebej, najbolj pa sošolke Nike, ki že kakšnih sedem let živi v Ljubljani in je, po nabiranju "pomembnih življenjskih izkušenj" (ja tako je sama rekla!) res postala prima punca. Le njen naglas mi nekako ni šel v račun, zato sem na začetku verjetno precej trapasto buljila vanjo...je pa tudi ona poskrbela za najbolj impozanten krohot večera, saj je le nekje slišala da sta se poročila en sošolec in ena sošolka. In ona je mislila da med sabo. Hudo!
Za konec smo še določili bodoče organizatorje, zapisali dogajanje v naš "obletnik" in si obljubili, da se spet srečamo najpozneje v petih letih!

No in ko si še nisem opomogla od vseh vtisov in novic od petka, me je v ponedeljek doletela že prva obletnica poroke! Ob tej mi je bilo pa še manj jasno kot pri osnovnošolski! Ker tako hitro kot je šlo mimo mene to leto, ni šlo še nobeno. In če je res kar pravijo, da je prvo leto zakona najhujše, potem se sploh ne morem pritoževati!

Žalujem za japonkami

Čisto resno. Za japonkami za na noge, da si ne bo kdo kaj narobe razlagal. Zadnje dni se je bilo treba čisto resno in dokončno posloviti od njih, čeprav sem bila res zelo vztrajna in sem jih nosila do jutranjih 6 stopinj nad nulo! Da slovo ne bo preboleče, jih bom vseeno nosila po stanovanju, ampak samo tiste tavelike, "foote", ki so zelo uporabni že iz varnostnih razlogov, če ne zaradi drugega. Vsi prsti so varno pospravljeni na "veliki nogi". Pred vsemi stopnicami, robovi, vrati...auč.
No skratka: letos so bile japonke v uporabi od maja do sredine septembra. Ni slabo! Ne da se mi zračunat kolk parov nogavic mi ni blo treba oprat in, ojoj, kaj šele sparit. S tem da bi mi jih nekaj zagotovo pojedel pralni stroj...no, ampak to je že druga zgodba. V tem času sem imela v obtoku cca. 8 parov japonk (ja, dobro sem se založila z njimi že sredi naše zime, na Tajskem). Eni trije od njih so med sezono žalostno končali v smetnjaku, ampak vsi so imeli za sabo burno in pestro hodovanje. Naj počivajo v miru!
In seveda prihaja s sezono nogavic tudi sezona jaken, bund, kap, šalov...in to ravno ko se človek navadi hodit napol nag okol. Brez skrbi kaj boš oblekel zjutraj ko bo fino mraz, pa kaj bo za iz službe ko pa morda ne bo tako mraz, pa...pa da ne govorim o tem da so meni vse te zimsko-jesenske stvari trenutno čisto premajhne. Je buhek ratou čisto prevelik. No in zaradi tega smo spet na začetku: kako naj si s tem velikim buhom obuvam nogavice in zavezujem čevlje??? Res pogrešam japonke!

Moje najljubše

Ker sem bla učiraj preveč pridna in sem preveč naredila, in ker mi je sedaj čisto prezgodaj za začet kaj konkretnega delat ;), sem se odločila da vas moram nujno razsvetlit z mojimi najljubšimi jezersko-slivniško-pasjimi fotografijami. Posnetimi že nekaj časa (let?) nazaj, na mojo ljubo trotl kamero, ki sem jo usaj znala upravljat. Do slik iz novega aparata itak zlepa ne pridem, če že kje kakšno naredim, čeprav imam trenutno na njem kar lepo zbirko slik iz modne revije, katero sem si imela čast ogledati prejšen teden...no pa o tem naslednjič, ko in če končno dobim fotke, sedaj pa malo našega "Cerkniškega bisera" in mojega pozerja, ah...