Ta prehlad....ja, vem kako je.

Točno da vem! Pa še preveč dobro! Muči me že od sobote in se počutim strašno nemočno in neuporabno in se smilim sama sebi...no, najbolj kritično je bilo učiraj, danes je že čutiti izboljšanje. Končno!

Zamudnica

Nič več ne pišem na blog. No, saj kakšna vestna in izvirna blogerka nikoli nisem bila in moja zgodovina se ne piše ravno dolgo, pa vseeno. Sem pa v tem času (ne)objavljanja vsaj izvedela, da ima blog vsaj kakšnega bralca, ki pa za sabo nikoli ne pusti komentarja, ampak me občasno raje v živo povpraša zakaj na blogu nič več ne dogaja? Nimam časa. Se ponavadi glasi odgovor.

Čeprav se učasih uprašam če časa res ni, ali je za "blogersko abstinenco" kriva lenoba, ki vedno nastopi po kroničnem pomanjkanju časa...in mislim da je to bolj iskren odgovor. Par minut za strnit kakšno misel in jo zapisat se že najde, samo volje zmanjka...in misli se pri meni zadnje čase odvija na tisoče...novih...različnih...neznanih. Zajadrala sem v čisto nov svet. Z drugačnimi privilegiji in skrbmi. Joj, kako poetično se to sliši.
Ampak več pa še drugič, prej kot v enem mesecu, obljubim...ampak zdaj pa grem, ker nimam več časa ;)