No, kakorkoli, mene je menda danes zjutraj prav v fino dobro voljo spravila pesem od Andraža Hribarja-Pomlad. Menda sem napisala, ker nisem čisto prepričana ali je bil razlog nenadnega dobrega razpoloženja tale komad, ali pa mogoče moj pesjanar, ki je izumil nov način nadzvočno hitrega pobega do sosedove psice ;). Recimo da je bila kombinacija obojega, važna pa je itak le posledica. Ker pa komada žal ne morem naložit na blog (ali pa ga mogoče le ne znam), vam poklanjam le simpatično besedilo prej omenjene pesmice:
Pomlad zaidi vame,
segrej že itak vrelo kri,
potopi se v moje vene,
da srce mi ne zaspi
Pomlad počepni vame
sedi v moje ustnice,
da jo s tabo bom poljubil
in povedal ji vse
in povedal ji vse:
Da jo ljubim,
da jo sanjam,
da bo vedno samo moja.
In še vse čisto banalno,
ampak končno iz srca,
ampak končno iz srca.
Pomlad zasekaj vame,
segrej mi to divjaško kri,
da bom zamenjal agregatno stanje
in jo ljubil s pesmimi.
segrej že itak vrelo kri,
potopi se v moje vene,
da srce mi ne zaspi
Pomlad počepni vame
sedi v moje ustnice,
da jo s tabo bom poljubil
in povedal ji vse
in povedal ji vse:
Da jo ljubim,
da jo sanjam,
da bo vedno samo moja.
In še vse čisto banalno,
ampak končno iz srca,
ampak končno iz srca.
Pomlad zasekaj vame,
segrej mi to divjaško kri,
da bom zamenjal agregatno stanje
in jo ljubil s pesmimi.
Tkole je tole ja...pa vesele praznike vam želim, dost jajc al pa dost kep in kidanja, whatevr! Mejte se jaku fejst!




