Še sem tukaj!

Ja, mlaj mojega podnajemnika očitno nič ne gane. Še sva skupaj! Do kdaj še je že drugo vprašanje, ma pustimo stat ;)
Sploh pa, kako naj grem rodit če še vedno ne vem kako dat otroku ime? No, če uprašate moža, je stvar jasna, samo jaz sem še vedno neodločena. Saj kaj drugega niti ni bilo za pričakovat. Ampak sem pač mnenja da otroka z imenom zaznamuješ. Če rečem za celo življenje se sliši klišejsko, ampak v bistvu ga res! Rada bi mu dala simpatično ime. Ampak to je relativno. Recimo, da bi mu rada dala kratko ime. Ne tako s katerim se bo znal podpisat šele nekje v sedmem razredu. Nikakor ne dveh imen! Ime mora imet največ 4 črke. Črke se ne smejo podvajat, da srotku ne bo treba vsakič, ko se bo nekje predstavil, imena še črkovat! In napisat se mora tko k se izgovori. In še en pomemben kriterij: tudi v naši zategnjeni notranjščini se mora lepo povedat, izgovorit. Mojemu bratu je ime Andrej. Lepo ime. Malo dolgo sicer. Ampak poznam točno dva človeka, ki ga tako tudi kličeta. Vsi drugi njegovo ime spačimo v "Andri" al nekaj takega. In takih imen, ki jim naš naglas ni ravno naklonjen, je še mnogo.
Sem zahtevna? V bistvu se mi zdijo moji "pogoji" čisto upravičeni, sploh če se spomnim kaj so starši v zadnjih letih z imeni delali svojim otrokom! Od čisto tujih imen, ki nikakor ne pašejo v naše okolje, do takih, da ne veš kdo se iz koga dela norca. Ne mislim naštevat, ker res nočem koga užalit, moda pa se hvalabogu spreminja.
Ne oziram se dosti na to, kaj si bojo o izbranem imenu mislili sorodniki in prijatelji. Itak se potem vsakega imena navadijo. Bi pa rada, da otrok zaradi svojega imena nebi trpel zbadljivk v vrtcu in šoli, saj znajo biti sovrstniki zelo kruti glede tega.
Torej...kakšne ideje? :)

Še ena objava tik pred zdajci...

Sem mislila spet začet s tem, da ne vem kam gre čas. Da tako hitro mine dan in teden in mesec...v mislih sem imela vsaj 5 objav, ki bi jih dala na blog, pa so šle mimo. No pa se ne mislim ponavljat.

O moji nosečnosti nisem napisala še niti črke. Po eni strani se mi zdi da sem noseča že celo večnost, saj se je umes zgodilo že en kup stvari, po drugi pa mi je minilo kot bi mignil. In bila je res lepa nosečnost. No saj je še. Čudovita. Polna novih občutkov in pričakovanj. In misli. Želja. Ne bom pa zanikala da ni bila tudi prevečkrat polna strahov. Na začetku nosečnosti strahu pred vsakim pregledom, če je z malo pikico vse v redu, potem pa večji ko je bil trebuh, bolj sem se ukvarjala z dvomi o sebi, o tem ali bom sploh znala skrbeti za malo bitjece. Ali sem že dorasla temu? Ali bom vedela kaj naj mu dam za jest, kdaj bo lačen, ga bom znala previt? Včasih me je popadla skoraj panika! Ni me strah samega poroda, še vedno ne. Ampak tega, da bo treba prevzeti odgovornost za novega člana, da bom nekomu dejansko mama, to mi pa še vedno ni samoumevno. Saj se marsikateri dvom razblini ob obisku starševske šole, v katero sva s Tomom pridno hodila od prvega do zadnjega predavanja, pa v pogovorih z mojo mami, pa s kolegicami, katere so že preizkusile materinstvo...pa se še vseeno po glavi podi tisoč uprašanj.
No pa sem spet zašla na tisto temno plat, vse lepo kar je bilo v tem času omenim pa z dvema besedama. Kot sem rekla je nosečnost potekala lepo in brez najmanjših zapletov. Bruhanje, slabost, otekli udi, bolečine v križu, utrujenost...kaj je že to? Niti ena od tipičnih nosečniških tegob me v devetih mesecih ni doletela. Mali je z mano prepotoval kar nekaj kilometrov tja do Splita in nekajkrat obkrožil Slovenijo ter pokukal tja do Udin. Hodil z mano v službo do zadnjega! Zdaj sva uradno na porodniški, ampak seveda ne moreva da nebi bila vsak dan na Polici, še kaj postorila v pisarni, pokomandirala v trgovini in peljala Yorka na sprehod. Aja! In še nečesa sva se udeležila skupaj, oziroma predvsem zaradi njega: tekmovanja za Miss Buši seveda. In prišla v finale! Izmed 120 prijavljenih sva bila med 11 finalistkami. Juhu. Če bi mi kdo rekel da bom kdaj tekmovala za kakršnokoli mis bi se mu verjetno smejala. Ali pa mu skočila v lase. Ne vem. No ampak sedaj je bila prilika in bilo je več kot zabavno. Spoznala sem 10 zanimivih bodočih mamic in pokukala v zakulisje. Sploh ne znam povedat zakulisje česa. Tega pač kar me zadnja leta zelo zanima: stiliranja, priprav, organizacije...tega, česar upam da bom nekoč še kaj pobliže spoznala.

Najprej smo imeli fotografiranje za revijo Obrazi, kjer so nas čisto predelali (profi make up, frizura, styling), saj smo bile vse finalistke predstavljene v reviji. Takole je izgledal končni rezultat:


Teden dni po objavi, 17.10., pa je bila zaključna prireditev na Ljubljanskem gradu. Fensi. Spet "total makeover", ki je minil v odličnem uzdušju, nato pa nastop. Prireditev je vodila simpatična Natalija Verboten. Ampak res simpatična in izredno prijazna, nič osladna. Sprehod skozi dvorano kjer je sedelo cca 200 ljudi. Odgovarjanje na vprašanja žirije. In nato glavni šok! Treba je bilo zapet pesmico. Recimo uspavanko ali pač nekaj kar bi zapele otročku. What?! Še kaj bi človek pričakoval ampak tole...no in padla je hitra odločitev. Če se že moram osmešit pred tolikšno publiko naj bo vsaj zares smešno. In sem zapela. Martinouga lulčka. Sploh ne vem od kje mi je padel na pamet, ampak zadeva je delovala! Ljudje so se nasmejali in sodelovali, namen pa je bil s tem dosežen. In za pogumno odločitev sem prejela kar nekaj pohval in še posebno fotko v Obrazih. Ha!
No med prve tri se nisva uvrstila, smo pa domov kljub temu prinesli lepe, bogate nagrade. Predvsem pa sem bogatejša za eno izkušnjo več, kar šteje največ :)

Dobro vzdušje na odru. Zelo prijateljsko, nič "misicasto" zavistno in tekmovalno.

Žirija.

Zmagovalke.
Nje ni treba posebej predstavljat, me je pa res presenetla. In v živo je še lepša kot na sliki.

Ko je zapela Anja Lekšan Troha, je polna dvorana na Ljubljanskem gradu zapela z njo: Legendarni komad Andreja Šifrerja Martinov lulček je zarisal marsikateri nasmeh na obrazu!
(So zapisali v Obrazih).

Aja, še to. Čez en teden dni imam rok! Kdo bi si mislil ne? Čeprav mi vsi povprek dopovedujejo da je jutri neka taprava luna in da takrat skačejo dojenčki ven ;) Držte pesti in uživajte v razigrani noči čarovnic in zabavnem prižiganju svečk. Jaz se letos teh praznikov ne grem!

Obletnice.

Take in drugačne so se mi dogajale v preteklih dneh. No da ne bom pretiravala: otipljivi in vredni tega naziva sta bili dve.
V petek, 19.9., smo se po 10-ih letih dobili s sošolci iz osnovne. Že 10 let! Se kar nismo mogli načudit da je res minilo tako hitro, mi pa smo še vedno tako mladi in čisto isti...analiza zunanjosti, partnerskega statusa (trije poročeni, večinoma vezani, nekaj še vedno srečno samskih) in služb je seveda prvo opravilo na takih srečanjih, ampak mislim da nismo pretiravali.
Od 21-ih, ki smo bolj ali manj uspešno prilezli do osmega razreda, nas je k Riglerju prišlo 16. In še celo razredničarka! Zame kot organizatorja, je bila udeležba zelo zadovoljiva, je pa tistim, ki niso prišli, lahko žal, saj smo jih še bolj vlačili po zobeh kot kateregakoli prisotnega ;)
Seveda sem bila vesela vsakega posebej, najbolj pa sošolke Nike, ki že kakšnih sedem let živi v Ljubljani in je, po nabiranju "pomembnih življenjskih izkušenj" (ja tako je sama rekla!) res postala prima punca. Le njen naglas mi nekako ni šel v račun, zato sem na začetku verjetno precej trapasto buljila vanjo...je pa tudi ona poskrbela za najbolj impozanten krohot večera, saj je le nekje slišala da sta se poročila en sošolec in ena sošolka. In ona je mislila da med sabo. Hudo!
Za konec smo še določili bodoče organizatorje, zapisali dogajanje v naš "obletnik" in si obljubili, da se spet srečamo najpozneje v petih letih!

No in ko si še nisem opomogla od vseh vtisov in novic od petka, me je v ponedeljek doletela že prva obletnica poroke! Ob tej mi je bilo pa še manj jasno kot pri osnovnošolski! Ker tako hitro kot je šlo mimo mene to leto, ni šlo še nobeno. In če je res kar pravijo, da je prvo leto zakona najhujše, potem se sploh ne morem pritoževati!

Žalujem za japonkami

Čisto resno. Za japonkami za na noge, da si ne bo kdo kaj narobe razlagal. Zadnje dni se je bilo treba čisto resno in dokončno posloviti od njih, čeprav sem bila res zelo vztrajna in sem jih nosila do jutranjih 6 stopinj nad nulo! Da slovo ne bo preboleče, jih bom vseeno nosila po stanovanju, ampak samo tiste tavelike, "foote", ki so zelo uporabni že iz varnostnih razlogov, če ne zaradi drugega. Vsi prsti so varno pospravljeni na "veliki nogi". Pred vsemi stopnicami, robovi, vrati...auč.
No skratka: letos so bile japonke v uporabi od maja do sredine septembra. Ni slabo! Ne da se mi zračunat kolk parov nogavic mi ni blo treba oprat in, ojoj, kaj šele sparit. S tem da bi mi jih nekaj zagotovo pojedel pralni stroj...no, ampak to je že druga zgodba. V tem času sem imela v obtoku cca. 8 parov japonk (ja, dobro sem se založila z njimi že sredi naše zime, na Tajskem). Eni trije od njih so med sezono žalostno končali v smetnjaku, ampak vsi so imeli za sabo burno in pestro hodovanje. Naj počivajo v miru!
In seveda prihaja s sezono nogavic tudi sezona jaken, bund, kap, šalov...in to ravno ko se človek navadi hodit napol nag okol. Brez skrbi kaj boš oblekel zjutraj ko bo fino mraz, pa kaj bo za iz službe ko pa morda ne bo tako mraz, pa...pa da ne govorim o tem da so meni vse te zimsko-jesenske stvari trenutno čisto premajhne. Je buhek ratou čisto prevelik. No in zaradi tega smo spet na začetku: kako naj si s tem velikim buhom obuvam nogavice in zavezujem čevlje??? Res pogrešam japonke!

Moje najljubše

Ker sem bla učiraj preveč pridna in sem preveč naredila, in ker mi je sedaj čisto prezgodaj za začet kaj konkretnega delat ;), sem se odločila da vas moram nujno razsvetlit z mojimi najljubšimi jezersko-slivniško-pasjimi fotografijami. Posnetimi že nekaj časa (let?) nazaj, na mojo ljubo trotl kamero, ki sem jo usaj znala upravljat. Do slik iz novega aparata itak zlepa ne pridem, če že kje kakšno naredim, čeprav imam trenutno na njem kar lepo zbirko slik iz modne revije, katero sem si imela čast ogledati prejšen teden...no pa o tem naslednjič, ko in če končno dobim fotke, sedaj pa malo našega "Cerkniškega bisera" in mojega pozerja, ah...

Nedeljski sprehod

po Cerkniškem jezeru. Po precej zaprašenem Cerkniškem jezeru. Precej polnem turistov. In celo prepevajočih, bi rekla malo okajenih in malo razvratnih naturistov. Zanimivo vam rečem, nevede se iz sprehajalca spremeniš v voajerja ;)
Večina slikc je nastala v Zadnjem kraju, odmaknjenem, a zame najlepšem delu jezera, ki pa se pošteno zarašča in je situacija iz leto v leto slabša. Dve leti nazaj sem se tam kopala še sama, zdaj pa se nad vodo navdušuje le še York, se da pa vseeno lepo uživat na kamnitih pomolčkih! Psu na vsake toliko vržeš eno palico in je čisto iz sebe od sreče, mož mirno ustvarja s fotoaparatom (dokler mu na zmanjka baterij in začne silit domov)...sanjsko.

No pa še ena voajerska, taka kot iz Nove ;)

DALMACIJA v sliki

Zadarske orgle...od tukaj izgleda kot navaden beton, pod njimi pa je zadeva narejena tako, da valovi dejansko ustvarjajo glasbo! Ne morš da verjameš...Zraven orgel je neka steklena umetnost imenovana Pozdrav soncu, ki pa podnevi ne daje kakšnega posebnega učinka, baje je bolj zanimivo ponoči...

En utrinek kar tako...

Naša četica po Zadru...seveda na čelu šofer Andrej, ki ima to mesto že v mazincu.

Zvonik v Primoštenu

Kaj najsva fljtna ;)

Primošten

Drug utrinek kar tako...

Pa še eden kar tako...

Moj najljubši šport na morju...ki pa sem ga verjetno s polno žlico zajemala zadnje leto...

Plaža in nekje tam čez zalivček tudi naš apartma...

DALMACIJA

Jao kako hitro gre čas! Po vseh obljubah kako da bom bolj vestno "blogala", danes ugotovim, da je od zadnje objave minilo že več kot tri mesece! Ne morem verjet!
Dogaja mi 100/uro. Ampak mi je tako blazno fajn kot mi menda še ni blo...očitno zakonsko življenje in nosečnost odlično vplivata name...haha!

No kakorkoli, ubistvu sem hotela napisat par besed o našem dopustu. Na Hrvaškem. Ja, vem da mi bo kdo kakšno zasolil, češ, toliko imaš za povedat čez Hrvate pa rineš ravno tja. Ja, čist priznam. Ogromno čez Hrvate. Oziroma čez njihove in naše trapaste politike, ki kuhajo take župe, da se potem državljani čudno gledamo med seboj... No ampak mi nismo bili samo na Hrvaškem, bili smo v DALMACIJI! Prvič. In sem čisto navdušena nad vsem. V prvi vrsti nad ljudmi, ki so totalno prijazni (ni primerjave z Istrijani!), pa nad morjem, ki je res kristalno čisto, pa nad starimi mestnimi jedri, katerih smo obredli kar nekaj, pa seveda nad večernim vzdušjem in dalmatinsko glasbo, ki smo jo imeli dvakrat priliko poslušat v izvedbi pravih dalmatinskih klap. Ko zapojejo v živo mi grejo kar kocine po konci...za obujanje spominov pa je dobro tudi tole:



Odpravili smo se v sredo, 23. julija, že navsezgodaj zjutraj. S Trajektom že s Police hehe...brez vsake rezervacije in obveznosti. Jaz, Tom, Andrej in Urša. No in še en slepi potnik. Ker smo imeli s seboj profesionalnega šoferja in mu vse kar je na relaciji pod 400 km pomeni "čisto blizu", smo se iz prvotne namere, da se bomo ustavili nekje v okolici Zadra, kmalu znašli v bližini Splita. Kar ob cesti smo našli prijaznega gospoda ki je ponujal apartma (za 50 eur/noč, ugodno!), si ogledali zadevico in se nahitro odločili da ostanemo tam, v Marini.
Dneve smo prelenarili predvem na plaži, na ležalniku, v senčki z dobro knjigo...ah! Med dopustom sem prebrala kar dve orng bukvi, za konec sem se lotila celo Davinčijeve šifre! Žal sem naredila napako in najprej gledala film, kjer mi ni bilo nič jasno, zato sem si mislila da je tudi knjiga eno isto sranje, pa sem prav pozitivno presenečena nad njo. Jo imam še v obdelavi...
No pa nazaj k dopustu: torej, podnevi na plaži (vsi razen Andreja, ki se mu zdi bolj posrečeno ležat v apartmaju-kdo bi razumel današnjo mladino!), večere pa smo preživeli v treh krasnih mestih: Split, Primošten in Trogir (malo manj krasen...). Vse smo seveda tudi fotografsko zabeležili, vendar je mojemu vrlemu soprogu, ki je večino dopusta posvetil preučevanju svojega novega fotoaparata , uspelo v eni potezi izbrisati ves material! To se je zgodilo nekje napolovici dopusta, tako da smo potem še vseeno poskušali nadoknaditi izgubljeno, rezultate pa vam pokažem v naslednjem postu...prej kot čez tri mesece. Obljubim!

Ta prehlad....ja, vem kako je.

Točno da vem! Pa še preveč dobro! Muči me že od sobote in se počutim strašno nemočno in neuporabno in se smilim sama sebi...no, najbolj kritično je bilo učiraj, danes je že čutiti izboljšanje. Končno!

Zamudnica

Nič več ne pišem na blog. No, saj kakšna vestna in izvirna blogerka nikoli nisem bila in moja zgodovina se ne piše ravno dolgo, pa vseeno. Sem pa v tem času (ne)objavljanja vsaj izvedela, da ima blog vsaj kakšnega bralca, ki pa za sabo nikoli ne pusti komentarja, ampak me občasno raje v živo povpraša zakaj na blogu nič več ne dogaja? Nimam časa. Se ponavadi glasi odgovor.

Čeprav se učasih uprašam če časa res ni, ali je za "blogersko abstinenco" kriva lenoba, ki vedno nastopi po kroničnem pomanjkanju časa...in mislim da je to bolj iskren odgovor. Par minut za strnit kakšno misel in jo zapisat se že najde, samo volje zmanjka...in misli se pri meni zadnje čase odvija na tisoče...novih...različnih...neznanih. Zajadrala sem v čisto nov svet. Z drugačnimi privilegiji in skrbmi. Joj, kako poetično se to sliši.
Ampak več pa še drugič, prej kot v enem mesecu, obljubim...ampak zdaj pa grem, ker nimam več časa ;)

Pomlad...baje?

Letošnji prvi pomladanski dan si eni razlagajo kot današnjega, eni kot učirajšnjega-zaradi prestopnega leta menda. No meni se ne današnji ne učirajšnji dan ne zdita nič kaj pomladna: zunaj je malo nad nulo, naletava sneg, pa tudi sicer je na zalogi še kar nekaj snežne oddeje od zadnjega sneženja.
No, kakorkoli, mene je menda danes zjutraj prav v fino dobro voljo spravila pesem od Andraža Hribarja-Pomlad. Menda sem napisala, ker nisem čisto prepričana ali je bil razlog nenadnega dobrega razpoloženja tale komad, ali pa mogoče moj pesjanar, ki je izumil nov način nadzvočno hitrega pobega do sosedove psice ;). Recimo da je bila kombinacija obojega, važna pa je itak le posledica. Ker pa komada žal ne morem naložit na blog (ali pa ga mogoče le ne znam), vam poklanjam le simpatično besedilo prej omenjene pesmice:

Pomlad zaidi vame,
segrej že itak vrelo kri,
potopi se v moje vene,
da srce mi ne zaspi

Pomlad počepni vame
sedi v moje ustnice,
da jo s tabo bom poljubil
in povedal ji vse
in povedal ji vse:

Da jo ljubim,
da jo sanjam,
da bo vedno samo moja.
In še vse čisto banalno,
ampak končno iz srca,
ampak končno iz srca.

Pomlad zasekaj vame,
segrej mi to divjaško kri,
da bom zamenjal agregatno stanje
in jo ljubil s pesmimi.

Tkole je tole ja...pa vesele praznike vam želim, dost jajc al pa dost kep in kidanja, whatevr! Mejte se jaku fejst!

P.S. Ljubim te

V nedeljo sem po kakšnem letu dni tudi od znotraj videla Kolosej! Žal ni šlo za kakšno romantično povabilo, pobudo sem prevzela kar sama in porabila kar nekaj časa in energije, da sem dragega pripravila, da je deževno nedeljsko popoldne žrtvoval za izlet v Ljubljano. No, potovanje bi se zanj skoraj tragično končalo, ko me je med najbolj oh in ah trenutkom filma, ko bi vsaka spodobna ženska potočila kakšno solzico, uprašal, kdaj bo konec, ker je lačen! Uf!

No film je bil dejansko oh in ah. Lep, romantičen, na trenutke smešen pa tudi žalosten in začinjen s pravo mero že kar malo črnega humorja. Ravno pravi skratka! Igralska zasedba pa itak odlična: Gerard Butler je bil itak strašno njami, pri Hilary Swank pa se kar nisem mogla nagledat njenih lepih zobčkov, ob katerih pozabiš še na podnapise! No pa un irski kitarist tud ni bil slab, čeprav mu žal ne vem imena...

Bomo šli še! Prej kot v enem letu zagotovo! Se trenutno vrtita še dva taka filma ki me mikata, sam o tem ne smem preveč naglas, ker lahko mojega možička preveč iz tira vrže ;) .

As ti tud not padu?

No, jaz nism glih not padu, sem pa nasedu :)... temu recimo, da bo to pa res ena drugačna nedeljska oddaja! Voditeljski tandem je namreč res sanjski, vsaj vsak posamezno sta nas v preteklosti prav fino zabavala. Bizovičar kot zabaven in piker voditelj v nedeljskih popoldnevih, Zrnec pa bolj kot igralec in nepozaben voditelj Viktorjev . Lletos bosta to njegovo funkcijo vodenja prevzela Slon in Sadež in mislim da sta v precej nezavidljivem položaju pred strogimi gledalci, navdušenimi nad prejšnjim voditeljem...
No ampak da se vrnem k oddaji, ki je, (vsaj mene), razočarala na celi črti! Vsako nedeljo jima dajem še eno možnost, recimo da sta čez teden dobila kakšno svežo idejo za kakšen skeč, ampak na popravnem vsakič padeta! Postajata precej neokusna, neizvirna in žaljiva. Učiraj recimo ne samo do gostje, ampak celo do gledalcev. Njuni, "najbibilismešni" pevski vložki so predolgi in strašno dolgočasni, skeče pa pripravljata na ravni amaterskega gledališča osnovnošolcev... Kot igralec od časa do časa še vedno navduši Zrnec, Bizovičar pa se obnaša kot popoln voditeljski amater, saj oddajo povezuje čisto brez smisla, brez repa in glave, igralske vloge pa mu tudi ne pristajajo najbolj...
Komaj čakam da ob nedeljskih večerih spet začnejo vrtet kakšne filme, za spremembo kaj svežega, ne že 5. ponavljanje, kar se zadnje čase na POP-u konstantno dogaja!

Čestitka ob dnevu žena drage dame:

Ker se napis malo bolj slabo vidi, saj naj bi bila tale zadevica stara že pol stoletja:

ZA PRAZNIK TVOJ BODI VESELA,

PUSTI VNEMAR VSA HIŠNA DELA,
BOŠ PA JUTRI BOLJ POHITELA...

Učirajšnji Tednik

me je čisto razpi...Tukaj si lahko pogledate posnetek, če ima kdo čas in voljo.
Družina iz Kočevja, mama s svojimi osmimi otroki in že kar tremi vnuki (hčere se s partnerji ne razumejo in so kar pri njej) živi v čisto propadajoči hiši, brez kopalnice, z eno samo pipo iz katere curlja tekoča voda in z razbitimi okni...prosi za pomoč. Nihče ne hodi v službo, čeprav so tri hčere že dovolj stare, mati pa še dovolj mlada. Šole ni končala nobena, ker je seveda prej zanosila. V službo jih ne vzame nihče, ker so spet noseče. S partnerji niso ker se z njimi ne razumejo. Kljub temu jim na mesec kapne okrog 1200 EUR, ampak s tem denarjem se po njihovo zelo težko preživi!!! Uf, ma saj ne rečem da se lahko! Ampak madona, vsi bi sam nekaj prosili, noben pa nebi zganil svoje riti in nekaj naredil za svoj "blagor". Najlažje je poklicati tv ali nek časopis in povedati kako ti je hudo, in naj ti vendar nekdo pomaga...
No ampak to ni bil višek usega. Verjetno se vsaj tisti, ki živite v Loški Dolini in okolici, še spomnite Vesele Nataše...sedaj je nekje na Kočevskem,uboga, z (menda) petimi otroki in ravnokar polnoletnim (novim) možem. O njeni strašni stiski in nesreči so se že večkrat razpisali v časopisih, učiraj pa je bila v Tedniku, ker ji je neka trgovina poklonila nov otorški voziček ker si ga, reva, sama ne more kupiti! Boga je res! Niti hiše pa velikega avta ji noče noben "šenkat", celo predsedniku je že pisala pa ni nič ukrenil, prasec!
A ni v tej naši državi nobenega dost sposobnega in hrabrega novinarja da bi malo raziskal zgodovino takih in drugačnih revežev, ki izkoriščajo svoje otroke da pihajo na duše dobrih ljudi?! Ker kdorkoli ve kaj je Nataška že počela v svoji pestri zgodovini, se mu ob takih prispevkih obrne želodec! In mine te da bi se kadarkoli še šel kakršnokoli dobrodelnost!

Sneg!

Čeprav sem bila še v ponedeljek čist paf zarad tega snega, saj je pokril že vse razcvetene vrtove in drevesa in bodo zaradi njega spet same sitnosti in blato...mi sedaj prav paše da je sneg! Le strašno mi je žal da ni tisti decemberski držal kar do sedaj! Verjetno mislite da se mi malo meša, ampak imam razlog zakaj tako mislim: ČE JE SNEG SE LJUDJE KONČNO MALO UMIRIJO! Ne drezajo kar nekaj brezveze po vrtovih, prekopujejo in že čisto prezgodaj sadijo, ne obrezujejo, pometajo in ne vem še kaj vse! Če je zunaj sneg se življenje tako prijetno umiri. Brez slabe vesti se usedeš pred televizijo ali pa uzameš v roke dobro knjigo, greš usake toliko naložit v peč, postoriš po hiši le tisto najnujnejše in...užiiivaaašššš! In točno to sem jaz delala učiraj celo popoldne in bilo je takoooo lepo...ah! Ja, rada imam sneg! In moj pes ga ima tudi strašno rad :), le pred očetom te strašne sreče in veselja ne smem omenjati naglas, saj v trenutku nastane prepir in prepričevanje da je ta sneg za samo zgago ;) No pa pustimo vsakemu svoje veselje...

Sejem DOM

Učiraj sva na Gospodarskem razstavišču obiskala sejem DOM, ki pa name ni pustil nevemkakšnega vtisa...bolj kot predstavljeni produkti so me navdušili fenomenalno narejeni razstavni prostori, predvsem tistih, ki so predstavljali suhomontažno gradnjo (Riko) in pa kritine (Tondach). Najldlje pa sem se zadržala na razstavnem prostoru Inotherma iz Ribnice, ker so mi njihova vrata res fenomenalna! Tam bi lahko še kar ogledovala in kombinirala, tako da me je Tom dobesedno odvlekel stran :( No ampak enkrat, ko bom velika, bom ta vrata imela, ha!
Če ravno ne gradite hiše ali pa ne razmišljate o gradnji, vam bo na sejmu bolj kot ne dolgčas...čisto vse izdelke ki so tam predstavljeni si boste namreč (precej ceneje) lahko našli preko interneta ali pa jih še "potipali" v bližnji gradbeni trgovini... Sploh za nežnejšnji spol pa precej bolj priporočam Pohištveni sejem, ki se vsako leto zgodi enkrat v novembru! Na sejem DOM pa svoje moške mirne duše spustite raje s kolegom, saj tudi kakšnih pretirano razgaljenih hostes ni za videt ;)

Po dolgem času

se spet malo javljam. Vse dobre namere in ideje o rednem pisanju v najin blogec so že šle po vodi, ampak nič pa še ni tako zamujeno navsezadnje.
V zadnjih tednih smo recimo prehodili kar precej zanimivih sprehodov, pravzaprav že kar pohodov in v čisto bližnji okolici našli stvari za katere nismo vedeli! No, a ste vi recimo vedeli da na Blokah gradijo smučišče??? Jaz niti slučajno! Proga je zaenkrat videt kar dobra, drevje se že očistili, jih pa čaka še kar nekaj dela, da bodo zadevo dejansko zagnali. In seveda bojo rabil tud zimo! Tako kot danes samo prej se jim bo mogla zgodit...
Fotoaparata se še nisva navadla vlačit sabo, čeprav nama je potem vedno žal! Bomo probal tud tole popravit, da bomo lahko naša raziskovanja tudi slikovno predstavili :)
Cel čas pišem v množini ker se na pohode odpravljamo skupinsko: York je seveda vedno na čelu, sledimo pa še Urška, Andrej, Darja, Slavko in midva s Tomom.
Lepo bodte, pa prijetno kidanje želim!

O, matr je mraz...

No midva sva srečno prirajžala domov kot ste mnogi že ugotovili, let je bil ful naporen in dolgotrajen-na avionu sva presedela kar 13 ur!!!
Najprej sva ugotovila da je tukaj res ful ful mraz! Tom je bil v Munchnu še zelo optimističen in je mislil do doma kar v kratkih hlačah, pa je že na prvi črpalki navlekel nase vse kar je imel dolgega v ruzaku, za v postlo pa pižamo (zelo nepotreben del garderobe običajno) in celo dekco!

Sicer pa zdaj končno spročam vsem, ki ste me poskušal poklicat na GSM, da sem "trenutno nedosegljiva", ker je telefon ostal nekje na jugu Tajske! Tega nisem prej pisala na blog, da doma nebi blo prevelike panike, sem pa seveda že od tam vse uredila da so onemogočili uporabo sim kartice. V par dnevih dobim novo kartico z isto telefonsko številko, samo brez vseh vaših velecenjenih podatkov, zato prosim za potrpežljivost ;)

Drugače pa sva bila s Tomom zelo presenečena nad spremljanjem najinih objav na blogu, saj se nama niti sanjalo ni da nama po Tajski "sledi" toliko bralcev! Hvala vsem za pozornost, zelo vesela pa bi bila če bi se vpisali pod komentarje (lahko samo z vzdevkom ali imenom brez sporočila če vas je preveč sram;), sploh tisti seveda ki ste bili anonimni bralci...Bi šlo?

V zadnjih dneh pa je padla odločitev, da bova blog puskušala ohraniti pri življenju še naprej, seveda ne z vsakodnevnimi objavami z eksotičnih destinacij, ampak mogoče le s kakšno fotko s prijetnega pasjega sprehoda, ali potepanj po Sloveniji! Tudi v naši lepi deželici (ko prideš domov iz precej drugačne dežele z drugačno kulturo spet ugotoviš kako lepo je pri nas!!!) je mnogo krajev vrednih fotke (sploh ker se je Tom na Tajski čisto zapalil na fotografiranje) in komentarja... S časom bo blog dobil le nov naslov-še zbirava ideje!

Seveda pa ne skrivava načrtov da si podobneg potovanja ne želiva ponoviti...v glavi so že ideje o novih krajih, novih destinacijah, ampak pustimo času čas (in evru da se nabere na nov evro;)... Takega potovanja se ne da primerjati z nobenim agencijskim dopustom ali hrvaškim oddihom, je enostavno drugačno, posebno in neponovljivo...toplo priporočava! :)

LP Anja in Tom

Mucice, take bl velike

in z velikimi zobmi in z ogromnimi sapami sva sla pogledat danes. V Tiger Tempel v blizini Kachanaburija. Tigri so res velicastne zverine, vse ostalo v tem "templu" pa je narejeno bolj za denar pobirat, turistov je pa ogromno! No uglavnem sva jih lahko pobozala in se celo slikala!


Imava pa se nekaj fotk za pokazat, z najinim potovanjem povezanih tako ali drugace, no pa se mal bova pametovala o njih ;)

Kralj je najbolj popularna, najbolj obozevana in najbolj spostovana oseba na Tajskem. Njegova slika je v vsakem hotelu, stojnici, mehanicni delavnici, mostu in celo na dzambo plakatih! Kaksna taka oddaja v stilu HriBar tukaj nikakor nebi prisla v postev!
Ze ko sem iskala info o Tajski od doma, se je na vsaki internetni strani pokazala slika ene zenske, vse je blo v crno-sivih odtenkih in tudi tukaj sva po ulicah opazila veliko njenih slik. Ko sva povprasala domacine kdo je ta zenska, so povedali da je kraljeva sestra in da zelo zalujejo za njo. Si ne predstavljam bit tukaj ko jim bo umrl kralj! Pomoje se bo vse ustavilo!


Ti dve palmici sta tocno pred najinim bungalovckom! Ena kokosova in ena bananina. Banane so tukaj pol manjse od "nasih", pa veliko bolj sladke in okusne! Ravno tako je s pomarancami-barva soka ve cisto temno oranzna, vsi sokovi ki jih narocas po lokalih pa so sveze stisnjeni in naravnost bozanski! Probala sva tudi sok mladega kokosa, skoraj pri vsakem obroku pa servirajo se malo ananasa in lubenice.
Tegale Buda sva slikala uciraj ob zeleznici smrti, sicer pa jih je vsepovsod ogromno! Ce ne ravno velikih templjev pa malih svetisc, ki so pred vsako hiso. Na ta svetisca budisti prizigajo kadila in nanje zjutraj nosijo hrano.
Ko smo se z vlakom peljali po zeleznici, so se vsi domacini na vlaku obrnili proti jami in se s sklenjenimi rokami pred obrazom, poklonili. Tako se poklanjajo ne samo Budi, ampak tudi ljudem ki jih spostujejo.
Evo drage dame, da boste videle kako se "vzgaja" orhideje. Tele so v najinem trenutnem resortu in rastejo od vsepovsod, vecinoma so usajene kar v lupine od kokosovih orehov, zemlje pa ni kaj dosti videt! Se jih kar ne morem nagledat!


Toliko zaenkrat, me Tom ze priganja, hrup v tej agenciji kjer tipkava pa je tudi tak da samo cakam kdaj mi bo kaj na glavo padlo (zgoraj menda delajo neke sobe so nama razlozil...).
Odpravljava se se na night market, potem pa spat! Jutri ob 7:30 imava prevoz do centra Bangkoka (jao, takrat bo ura pri vas sele pol enih zjutraj!!!) potem pa bova verjetno vzela taxi do letalica. Let imava ob 13h, ob 7h zvecer po vasem casu pa bova v Munchu, v Ljubljani predvidoma ob 1h zjutraj! Upam da Andrej ni pozabu da naju mora prit iskat ;)
Dijo, naslednji post najverjetneje ze iz Slovenije!