Še sem tukaj!

Ja, mlaj mojega podnajemnika očitno nič ne gane. Še sva skupaj! Do kdaj še je že drugo vprašanje, ma pustimo stat ;)
Sploh pa, kako naj grem rodit če še vedno ne vem kako dat otroku ime? No, če uprašate moža, je stvar jasna, samo jaz sem še vedno neodločena. Saj kaj drugega niti ni bilo za pričakovat. Ampak sem pač mnenja da otroka z imenom zaznamuješ. Če rečem za celo življenje se sliši klišejsko, ampak v bistvu ga res! Rada bi mu dala simpatično ime. Ampak to je relativno. Recimo, da bi mu rada dala kratko ime. Ne tako s katerim se bo znal podpisat šele nekje v sedmem razredu. Nikakor ne dveh imen! Ime mora imet največ 4 črke. Črke se ne smejo podvajat, da srotku ne bo treba vsakič, ko se bo nekje predstavil, imena še črkovat! In napisat se mora tko k se izgovori. In še en pomemben kriterij: tudi v naši zategnjeni notranjščini se mora lepo povedat, izgovorit. Mojemu bratu je ime Andrej. Lepo ime. Malo dolgo sicer. Ampak poznam točno dva človeka, ki ga tako tudi kličeta. Vsi drugi njegovo ime spačimo v "Andri" al nekaj takega. In takih imen, ki jim naš naglas ni ravno naklonjen, je še mnogo.
Sem zahtevna? V bistvu se mi zdijo moji "pogoji" čisto upravičeni, sploh če se spomnim kaj so starši v zadnjih letih z imeni delali svojim otrokom! Od čisto tujih imen, ki nikakor ne pašejo v naše okolje, do takih, da ne veš kdo se iz koga dela norca. Ne mislim naštevat, ker res nočem koga užalit, moda pa se hvalabogu spreminja.
Ne oziram se dosti na to, kaj si bojo o izbranem imenu mislili sorodniki in prijatelji. Itak se potem vsakega imena navadijo. Bi pa rada, da otrok zaradi svojega imena nebi trpel zbadljivk v vrtcu in šoli, saj znajo biti sovrstniki zelo kruti glede tega.
Torej...kakšne ideje? :)

Še ena objava tik pred zdajci...

Sem mislila spet začet s tem, da ne vem kam gre čas. Da tako hitro mine dan in teden in mesec...v mislih sem imela vsaj 5 objav, ki bi jih dala na blog, pa so šle mimo. No pa se ne mislim ponavljat.

O moji nosečnosti nisem napisala še niti črke. Po eni strani se mi zdi da sem noseča že celo večnost, saj se je umes zgodilo že en kup stvari, po drugi pa mi je minilo kot bi mignil. In bila je res lepa nosečnost. No saj je še. Čudovita. Polna novih občutkov in pričakovanj. In misli. Želja. Ne bom pa zanikala da ni bila tudi prevečkrat polna strahov. Na začetku nosečnosti strahu pred vsakim pregledom, če je z malo pikico vse v redu, potem pa večji ko je bil trebuh, bolj sem se ukvarjala z dvomi o sebi, o tem ali bom sploh znala skrbeti za malo bitjece. Ali sem že dorasla temu? Ali bom vedela kaj naj mu dam za jest, kdaj bo lačen, ga bom znala previt? Včasih me je popadla skoraj panika! Ni me strah samega poroda, še vedno ne. Ampak tega, da bo treba prevzeti odgovornost za novega člana, da bom nekomu dejansko mama, to mi pa še vedno ni samoumevno. Saj se marsikateri dvom razblini ob obisku starševske šole, v katero sva s Tomom pridno hodila od prvega do zadnjega predavanja, pa v pogovorih z mojo mami, pa s kolegicami, katere so že preizkusile materinstvo...pa se še vseeno po glavi podi tisoč uprašanj.
No pa sem spet zašla na tisto temno plat, vse lepo kar je bilo v tem času omenim pa z dvema besedama. Kot sem rekla je nosečnost potekala lepo in brez najmanjših zapletov. Bruhanje, slabost, otekli udi, bolečine v križu, utrujenost...kaj je že to? Niti ena od tipičnih nosečniških tegob me v devetih mesecih ni doletela. Mali je z mano prepotoval kar nekaj kilometrov tja do Splita in nekajkrat obkrožil Slovenijo ter pokukal tja do Udin. Hodil z mano v službo do zadnjega! Zdaj sva uradno na porodniški, ampak seveda ne moreva da nebi bila vsak dan na Polici, še kaj postorila v pisarni, pokomandirala v trgovini in peljala Yorka na sprehod. Aja! In še nečesa sva se udeležila skupaj, oziroma predvsem zaradi njega: tekmovanja za Miss Buši seveda. In prišla v finale! Izmed 120 prijavljenih sva bila med 11 finalistkami. Juhu. Če bi mi kdo rekel da bom kdaj tekmovala za kakršnokoli mis bi se mu verjetno smejala. Ali pa mu skočila v lase. Ne vem. No ampak sedaj je bila prilika in bilo je več kot zabavno. Spoznala sem 10 zanimivih bodočih mamic in pokukala v zakulisje. Sploh ne znam povedat zakulisje česa. Tega pač kar me zadnja leta zelo zanima: stiliranja, priprav, organizacije...tega, česar upam da bom nekoč še kaj pobliže spoznala.

Najprej smo imeli fotografiranje za revijo Obrazi, kjer so nas čisto predelali (profi make up, frizura, styling), saj smo bile vse finalistke predstavljene v reviji. Takole je izgledal končni rezultat:


Teden dni po objavi, 17.10., pa je bila zaključna prireditev na Ljubljanskem gradu. Fensi. Spet "total makeover", ki je minil v odličnem uzdušju, nato pa nastop. Prireditev je vodila simpatična Natalija Verboten. Ampak res simpatična in izredno prijazna, nič osladna. Sprehod skozi dvorano kjer je sedelo cca 200 ljudi. Odgovarjanje na vprašanja žirije. In nato glavni šok! Treba je bilo zapet pesmico. Recimo uspavanko ali pač nekaj kar bi zapele otročku. What?! Še kaj bi človek pričakoval ampak tole...no in padla je hitra odločitev. Če se že moram osmešit pred tolikšno publiko naj bo vsaj zares smešno. In sem zapela. Martinouga lulčka. Sploh ne vem od kje mi je padel na pamet, ampak zadeva je delovala! Ljudje so se nasmejali in sodelovali, namen pa je bil s tem dosežen. In za pogumno odločitev sem prejela kar nekaj pohval in še posebno fotko v Obrazih. Ha!
No med prve tri se nisva uvrstila, smo pa domov kljub temu prinesli lepe, bogate nagrade. Predvsem pa sem bogatejša za eno izkušnjo več, kar šteje največ :)

Dobro vzdušje na odru. Zelo prijateljsko, nič "misicasto" zavistno in tekmovalno.

Žirija.

Zmagovalke.
Nje ni treba posebej predstavljat, me je pa res presenetla. In v živo je še lepša kot na sliki.

Ko je zapela Anja Lekšan Troha, je polna dvorana na Ljubljanskem gradu zapela z njo: Legendarni komad Andreja Šifrerja Martinov lulček je zarisal marsikateri nasmeh na obrazu!
(So zapisali v Obrazih).

Aja, še to. Čez en teden dni imam rok! Kdo bi si mislil ne? Čeprav mi vsi povprek dopovedujejo da je jutri neka taprava luna in da takrat skačejo dojenčki ven ;) Držte pesti in uživajte v razigrani noči čarovnic in zabavnem prižiganju svečk. Jaz se letos teh praznikov ne grem!

Obletnice.

Take in drugačne so se mi dogajale v preteklih dneh. No da ne bom pretiravala: otipljivi in vredni tega naziva sta bili dve.
V petek, 19.9., smo se po 10-ih letih dobili s sošolci iz osnovne. Že 10 let! Se kar nismo mogli načudit da je res minilo tako hitro, mi pa smo še vedno tako mladi in čisto isti...analiza zunanjosti, partnerskega statusa (trije poročeni, večinoma vezani, nekaj še vedno srečno samskih) in služb je seveda prvo opravilo na takih srečanjih, ampak mislim da nismo pretiravali.
Od 21-ih, ki smo bolj ali manj uspešno prilezli do osmega razreda, nas je k Riglerju prišlo 16. In še celo razredničarka! Zame kot organizatorja, je bila udeležba zelo zadovoljiva, je pa tistim, ki niso prišli, lahko žal, saj smo jih še bolj vlačili po zobeh kot kateregakoli prisotnega ;)
Seveda sem bila vesela vsakega posebej, najbolj pa sošolke Nike, ki že kakšnih sedem let živi v Ljubljani in je, po nabiranju "pomembnih življenjskih izkušenj" (ja tako je sama rekla!) res postala prima punca. Le njen naglas mi nekako ni šel v račun, zato sem na začetku verjetno precej trapasto buljila vanjo...je pa tudi ona poskrbela za najbolj impozanten krohot večera, saj je le nekje slišala da sta se poročila en sošolec in ena sošolka. In ona je mislila da med sabo. Hudo!
Za konec smo še določili bodoče organizatorje, zapisali dogajanje v naš "obletnik" in si obljubili, da se spet srečamo najpozneje v petih letih!

No in ko si še nisem opomogla od vseh vtisov in novic od petka, me je v ponedeljek doletela že prva obletnica poroke! Ob tej mi je bilo pa še manj jasno kot pri osnovnošolski! Ker tako hitro kot je šlo mimo mene to leto, ni šlo še nobeno. In če je res kar pravijo, da je prvo leto zakona najhujše, potem se sploh ne morem pritoževati!

Žalujem za japonkami

Čisto resno. Za japonkami za na noge, da si ne bo kdo kaj narobe razlagal. Zadnje dni se je bilo treba čisto resno in dokončno posloviti od njih, čeprav sem bila res zelo vztrajna in sem jih nosila do jutranjih 6 stopinj nad nulo! Da slovo ne bo preboleče, jih bom vseeno nosila po stanovanju, ampak samo tiste tavelike, "foote", ki so zelo uporabni že iz varnostnih razlogov, če ne zaradi drugega. Vsi prsti so varno pospravljeni na "veliki nogi". Pred vsemi stopnicami, robovi, vrati...auč.
No skratka: letos so bile japonke v uporabi od maja do sredine septembra. Ni slabo! Ne da se mi zračunat kolk parov nogavic mi ni blo treba oprat in, ojoj, kaj šele sparit. S tem da bi mi jih nekaj zagotovo pojedel pralni stroj...no, ampak to je že druga zgodba. V tem času sem imela v obtoku cca. 8 parov japonk (ja, dobro sem se založila z njimi že sredi naše zime, na Tajskem). Eni trije od njih so med sezono žalostno končali v smetnjaku, ampak vsi so imeli za sabo burno in pestro hodovanje. Naj počivajo v miru!
In seveda prihaja s sezono nogavic tudi sezona jaken, bund, kap, šalov...in to ravno ko se človek navadi hodit napol nag okol. Brez skrbi kaj boš oblekel zjutraj ko bo fino mraz, pa kaj bo za iz službe ko pa morda ne bo tako mraz, pa...pa da ne govorim o tem da so meni vse te zimsko-jesenske stvari trenutno čisto premajhne. Je buhek ratou čisto prevelik. No in zaradi tega smo spet na začetku: kako naj si s tem velikim buhom obuvam nogavice in zavezujem čevlje??? Res pogrešam japonke!

Moje najljubše

Ker sem bla učiraj preveč pridna in sem preveč naredila, in ker mi je sedaj čisto prezgodaj za začet kaj konkretnega delat ;), sem se odločila da vas moram nujno razsvetlit z mojimi najljubšimi jezersko-slivniško-pasjimi fotografijami. Posnetimi že nekaj časa (let?) nazaj, na mojo ljubo trotl kamero, ki sem jo usaj znala upravljat. Do slik iz novega aparata itak zlepa ne pridem, če že kje kakšno naredim, čeprav imam trenutno na njem kar lepo zbirko slik iz modne revije, katero sem si imela čast ogledati prejšen teden...no pa o tem naslednjič, ko in če končno dobim fotke, sedaj pa malo našega "Cerkniškega bisera" in mojega pozerja, ah...

Nedeljski sprehod

po Cerkniškem jezeru. Po precej zaprašenem Cerkniškem jezeru. Precej polnem turistov. In celo prepevajočih, bi rekla malo okajenih in malo razvratnih naturistov. Zanimivo vam rečem, nevede se iz sprehajalca spremeniš v voajerja ;)
Večina slikc je nastala v Zadnjem kraju, odmaknjenem, a zame najlepšem delu jezera, ki pa se pošteno zarašča in je situacija iz leto v leto slabša. Dve leti nazaj sem se tam kopala še sama, zdaj pa se nad vodo navdušuje le še York, se da pa vseeno lepo uživat na kamnitih pomolčkih! Psu na vsake toliko vržeš eno palico in je čisto iz sebe od sreče, mož mirno ustvarja s fotoaparatom (dokler mu na zmanjka baterij in začne silit domov)...sanjsko.

No pa še ena voajerska, taka kot iz Nove ;)

DALMACIJA v sliki

Zadarske orgle...od tukaj izgleda kot navaden beton, pod njimi pa je zadeva narejena tako, da valovi dejansko ustvarjajo glasbo! Ne morš da verjameš...Zraven orgel je neka steklena umetnost imenovana Pozdrav soncu, ki pa podnevi ne daje kakšnega posebnega učinka, baje je bolj zanimivo ponoči...

En utrinek kar tako...

Naša četica po Zadru...seveda na čelu šofer Andrej, ki ima to mesto že v mazincu.

Zvonik v Primoštenu

Kaj najsva fljtna ;)

Primošten

Drug utrinek kar tako...

Pa še eden kar tako...

Moj najljubši šport na morju...ki pa sem ga verjetno s polno žlico zajemala zadnje leto...

Plaža in nekje tam čez zalivček tudi naš apartma...